Prostor je vedno bolj merjen in izmerjen. Že skoraj obsesivno zagovarjanje pomena izmerljivosti kot edinega načina, ki v sodobni družbi poraja pomen, pušča malo možnosti za razširitev družbenega diskurza. Prostor je skozi tako prakso merjenja vedno bolj podrejen logiki kapitala in ekonomije, ki narekujeta sodobne trende upravljanja po načelu kvantitete. Težnje po ekonomičnosti ter vzpostavljanje predpisanih okvirjev skozi informacijsko tehnologijo, ožijo nabor diskurzivnih zmožnosti prespraševanja in vzpostavljanja pomena prostora. Eden od stranskih proizvodov nezadržnega štetja in merjenja prostora so nepregledne količine digitalnih podatkov, ki navkljub sodobnim praksam oblačnega računanja ostajajo zgolj množica (neberljivih) informacij, na katere se sklicujemo večinoma posplošeno.
Ali je štetje lahko tudi predmet umetniškega raziskovanja? Je lahko predmet umetniškega upodabljanja? Ali lahko na umetniški način upodobljeno merjenje odpira družbena vprašanja?
V poplavi in kakofoniji podatkov se boste preizkusili v kreativnem procesu vizualizacije preštevanja ter vizualizacije prostorskih procesov. Interpretacija in praksa risanja podatkov skozi njihove raziskave postajata vizualna umetnost, ki problematizira zagate sodobnega časa. Namesto, da bi se obsesivnemu zagovarjanju merjenja in štetja postavila po robu, iščemo diskurzivne niše v domeni štetja prostora kot umetniškega izraza ter skozi likovna izrazila širimo diskurzivno ožino podatkov kot medija. Skozi likovno upodabljanje štetja in merjenja nastavljamo zrcalo ekonomizaciji prostora in sodobnim priljubljenim problematikam pomena kot je recimo trajnost.